S Teboj je moje breme lažje

Uvodna poglavja iz knjige S Teboj je moje breme lažje

​

PREDGOVOR

​

Pričujoča zgodba temelji na predpostavki, da sta za polno in srečno življenje potrebna ljubezen in zaupanje. Ljubezen do vsakogar in vsega, kar nas obkroža. V življenju imamo dve veliki izbiri. Na življenje lahko gledamo s strahom ali z zaupanjem. Kadar naša dejanja izvirajo iz strahu, zapademo v težave in strah jih vedno znova poglobi. 

​

Potrebno je zaupati, da nas življenje pelje po pravi poti, da se ni potrebno v strahu pred jutrijšnjim dnem nenehno boriti zase in imeti na vsak način vse pod nadzorom. Življenja ne moremo nadzirati, lahko mu le zaupamo. Seveda to ne sme postati izgovor za lastno nedejavnost in lenobo. 

         

Svet okoli nas je takšen, kakršnega smo sami pripravljeni videti. Če vidimo lepoto in ljubezen, nas bo le-ta resnično obkrožala in bogatila. V kolikor pa verjamemo v hinavščino, ljubosumlje in koristoljubje, kmalu za nas postanejo resničnost.

​

Mia je odprla okno in se zazrla na stadion, ki so ga ravno prenavljali. Nekaj delavcev se je lenobno sprehajalo po gradbenem odru in zdelo se je, da jim ponedeljkovo jutro ne vliva posebne delovne vneme. Že dva meseca jih je tu in tam opazovala in imela je občutek, da dela potekajo počasneje, kot bi lahko.

​

Jutro je bilo nekoliko bolj sveže, kot bi pričakovali za ta letni čas. Medtem ko je odpirala okno, je vanjo butnil val svežega zraka in jo nekoliko zbistril. »Kakšne sanje,« je pomislila. Podobnih sanj v svojem življenju še ni sanjala. Spominjala se jih je nekako takole: 

​

Ponoči je spala v svoji postelji. Iz spanja jo je prebudil nenavadno močan veter, ki je zavel skozi odprto okno. Njeno stanovanje se je zatreslo kot pri potresu. Ob tem je začutila močan strah in obšla jo je neka njej nerazumljiva groza. Vstala je in se odpravila k balkonskim vratom.  Zagledala je nekaj postav, ki so s kapucami zakrivale svoj obraz. Pogledale so proti njej, a se takoj nato sovražno obrnile proč. Zloba, ki so jo izžarevale, je presegala meje njene domišljije in zarisala globoko sled v njeno dušo.

​

V silni grozi se je Mia prebudila in si nemalo oddahnila, ko je ugotovila, da je vse skupaj le sanjala.

 

»Kaj pomenijo takšne sanje?« se je vprašala. Že naslednji hip pa je izrinila nadležne misli iz glave in se skušala otresti srhljivih, nočnih prizorov. Bila je pretresena od strahu, ki je še pred nekaj trenutki napolnjeval vso njeno dušo. »Upam, da ne napovedujejo nič slabega,« je pomislila. V življenju je že dostikrat slišala za preroške sanje. Seveda takrat ni niti pomislila, da bi sanje lahko imele kaj skupnega z njenim resničnim življenjem. Ko bi le takrat vedela, kako zelo, zelo se je motila …