Skrivnost grofice Barbare Belle

Uvodna poglavja iz knjige Skrivnost grofice Barbare Belle

​

Zgodovinsko ozadje in legende

​

Pričujoča knjiga je splet zgodovine, legende, ljubezni in moje domišljije. Zgodba se dogaja v začetku 16. stoletja, ko deželo Kranjsko pretresajo turški vpadi in kmečki upori. Leta 1515 se zgodi veliki vseslovenski kmečki upor. Kmetje zavzamejo in požgejo številne gradove, med drugimi tudi grad na Raki. Raškega gospoda skupaj z družino oblečejo v kmečka oblačila in odženejo delat na polje. Kasneje so družino zaprli v jamo Pekel, od koder so jo po obvestilu krajanke z Ardra rešili gospodje Rajhenburški. Omenjeno krajanko so kmetje zaradi maščevanja kasneje ubili. 

​

Grofica na gradu postane Barbara Bella. Nekoliko zaradi njenega priimka pa tudi zaradi privlačnosti zgodbe sem grofico označila kot mlado gospodično precej privlačne zunanjosti. Med prebivalci še danes kroži legenda, po kateri naj bi omenjena grofica ukazala neposlušne kmete bičati. V ta namen so poleg grajskih gospodarskih poslopij postavili sramotilni steber ali pranger, ki še danes stoji. Ista grofica naj bi zaradi naklonjenosti do svobodnjaka z Ardra osvobodila vse tamkajšnje prebivalce, zato jih še danes ljudje iz okolice kličejo Pesjajnarji. 

​

V zgodbi je omenjen vitez Marko iz Klisa, ki je od hrvaškega bana uspešno pridobil pomoč v boju proti Turkom in si s tem prislužil precejšnjo naklonjenost deželnih stanov. Domnevajo, da sta vitez Marko iz Klisa in pesjan Marko, ki naj bi družine upornih kmetov prodajal v Dalmacijo, ista oseba. Dokazov za to ni. Njegova povezava z grofico Barbaro Bello je plod moje domišljije. V okolici Krškega, v smeri proti Brestanici (Rajhenburgu), se nahaja hrib Grmada, na katerem so v zgodovini sežigali domnevne čarovnice. V grajski kleti raškega gradu je še danes mučilni stol, ki je omenjen v knjigi. Povezavo med Grmado, omenjenim stolom in grofico Barbaro Bello sem si izmislila. 

​

Kmečki upor, ki je izbruhnil leta 1515, je vitez Herberstein s svojo vojsko zadušil. S premaganimi kmeti je krvavo obračunal. Voditelje je obglavil ali jih nataknil na kol. Ostali uporniki, v nekaterih gospostvih celo vsi podložniki, so bili prisiljeni plačevati dodatni davek, imenovan puntarski pfenig.

Gabriel Ortenburški in Filip Žovneški sta izmišljeni osebi.

​

JESEN 1516

​

Barbara je opotekajoče se stopala proti grmadi, ki so jo skrbno pripravili tisti, ki so jo tako goreče sovražili ali jo celo tako nesrečno ljubili, da so ji z vencem umetelno prepletenih laži zadrgnili zanko okoli vratu. Povsod okrog nje so bile razporejene gruče ljudi. Nekateri so bili tako blizu, da se ji je zaradi vonja njihovih prepotenih teles obračal želodec. Pa ni bil samo njihov vonj tisti, ki jo je odbijal. Bolj kot vonj jo je odbijalo sovraštvo, ki je velo iz njih, želja po maščevanju in izživljanju. S tem, ko so se maščevali njej, so se maščevali vsem bogatašem in zemljiškim gospodom, ki se v svoji nadutosti za trpljenje revnih podložnikov niso zmenili. Ničkolikokrat so zaradi nekaj drobiža na sramotilnih stebrih prebičali marsikaterega podložnika. Tudi Barbara je dala prebičati nekatere izmed njih in zaradi tega ji je bilo žal, a storjenih dejanj ni mogoče izbrisati. Zrla je v to skoraj nepregledno množico ljudi, željno njenega trpljenja, pa je ni videla. Imela je občutek, da se vse skupaj dogaja nekje drugje, v neki drugi razsežnosti, ločeni od stvarnosti. Od strahu so ji drgetale ustnice. Vso energijo, ki jo je še premogla, je porabila za eno samo besedo: 

​

»Mama!« Zdelo se ji je, da vpije na ves glas, toda v resnici se je na njenih ustnicah izrisala komaj razločna artikulacija dveh zlogov: »Mama, mama!« 

​

»Si tukaj? Me vidiš? Zakaj mi nisi pomagala, ko bi mi lahko? So vsi gradovi in posesti vredni več od moje ljubezni? Od mene, tvoje hčere? Se me sramuješ, ko me vso razcapano peljejo na morišče? Je tudi tvoje srce otrdelo, tako kot kamenje, ki ti je tako ljubo?« Ta vprašanja so kričala v njeni glavi in tolkla po notranjosti lobanje, kot bi si želela izboriti pot na prostost.

Trdno so jo zvezali ob kol in že naslednji trenutek se je pod njenimi nogami pričel viti gost dim, zaradi katerega so ji v oči stopile solze. Spustila je veke. 

​

»Poslednjič,« je pomislila in se prepustila usodi. Neznosna bolečina, ki se je vila od njenih stopal vse do možganov, je z njenega obraza za trenutek zbrisala spokojnost. Takrat je pred seboj v svetlobi, ki ni bila posledica prižganega ognja, zagledala čudovito bitje.

»Ni še prišel tvoj čas, Barbara,« je bilo njegovo sporočilo. Vseprežemajoča ljubezen, ki jo je pri tem občutila, jo je nežno popeljala v svet onkraj ognja in trpljenja ...

​